Idrija - dediščina živega srebra

Vse skupaj se je začelo konec 15. stoletja, ko je lokalni kmet v čebru vode opazil, da se nekaj svetlika. škaf je hotel premakniti, a mu nikakor ni uspelo. Ugotovili so, da gre za živo srebro in kmalu se je na območju Idrije začelo rudarjenje in pridobivanje živega srebra. Sčasoma je idrijski rudnik zrasel v moderen in drugi največji živosrebrov rudnik na svetu (700 km rovov, do globine 400 m pod površjem!), kar je močno vplivalo tudi na izgled okolice Idrije.

Tam kjer danes vidite obširne gozdove, je bilo včasih precej bolj golo, saj so za podpore rudniških rovov in kurjenje peči za taljenje cinabaritne rude potrebovali ogromne količine lesa. V dolino so ga spravljali s pomočjo vode. Na rekah Idrijca in Belca ter potoku Klavžarica v dolini Kanomlje boste še danes našli vodne pregrade (klavže), pod katere so zložili les, nato pa odprli vrata in voda je les odnesla do Idrije.

Predlagam, da obisk Idrije začnete v Antonijevem rovu - enem izmed prvih vhodov v rudnik, del katerega je urejen za turistični obisk. Pred odhodom v podzemlje vam prikažejo video projekcijo, ki je enkraten in presunljiv uvod v spoznavanje Idrije ter težkega rudarskega življenja. Po ogledu rovov zavijmo na grad Gewerkenegg, ki je bil nekdaj upravna zgradba rudnika in skladišče živega srebra, danes pa je v njem zanimiv muzej posvečen Idriji, živemu srebru in čipki. Tehniški navdušenci si bodo z veseljem ogledali tudi idrijsko Kamšt - izjemno zanimivo črpalko na vodni pogon, ki je služila črpanju vode iz rudnika. Gre za vrhunski dosežek tehnike iz leta 1790, ki je deloval vse do 1948! Nekoliko novejša rudniška tehniška dediščina pa je na ogled v jašku Frančiške.

Kljub ogromnim količinam živega srebra in moderne opreme, sama Idrija in Slovenija od rudnika nista imela prav dosti koristi. Če nekoliko karikiramo: sprva je denar odtekal na Dunaj, nato nekaj časa v Francijo in Italijo, nazadnje pa v Beograd. V 70. letih prejšnjega stoletja je cena živega srebra na trgu močno padla, začasno se je prekinila proizvodnja, število zaposlenih pa se je zmanjšalo. Samostojna Slovenija je imela od rudnika le še ogromne stroške z njegovim postopnim zapiranjem ter preprečevanjem posedanja terena.

Ko se boste naužili vse te živosrebrne dediščine, sprehodili skozi strnjeno središče Idrije in najedli žlikrofov, pojdite še do Divjega jezera (3 km ob Idrijci navzgor). Je precej majhno in s treh strani vkleščeno med strme stene. V njegovem dnu se skriva sifon, ki je izziv številnih jamskih potapljačev in še ni do konca raziskan. Samo jezero je pravzaprav kraški izvir. Ob suši ni nič kaj divje, po močnejših nalivih pa voda kar bruha iz njega.

Idrija je seveda tudi zibelka slovenskega čipkarstva in zanimivo izhodišče za raziskovanje razgibanega, zelenega in nekoliko manj turističnega dela naše deželice.